BOŽIČ

Jezusovo rojstvo in obisk pastirjev
   Tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem – bil je namreč iz Davidove hiše in rodovine – da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsvetila in so se silno prestrašili. Angel jim je rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili:
»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.«
Lk 2,1-14
  
OZNANJAM VAM VELIKO VESELJE  
   To je sporočilo današnjega praznika. Rojstvo je velik dogodek za družino, še mnogo večji dogodek je rojstvo Božjega Sina. To je veličasten dogodek za slehernega izmed nas. Novorojeno Dete prinaša življenje v sivi vsakdan. Rodil se je v preprostosti hlevčka, neopazno za vse, ki so obremenjeni s skrbmi tega sveta. Razodet je bil preprostim pastirjem, ki so bili odprti za tako veliko novico. Njihova srca ni razjedal dvom, ampak so se vzradostili te dobre novice in počastili Jezusa, kljub temu, da je bil rojen v zelo skromnih razmerah. Verjetno bi večina podvomila o kralju, ki je rojen v hlevu, še bolj pa o Bogu. To je veličina preprostih pastirjev, da brez sledu dvoma dajo čast Bogu. Z veselim srcem sprejmejo veselo oznanilo, oznanilo odrešenja.
   Odlomek iz preroka Izaija izraža posebno veselje. Takole pravi: »Ljudstvo, ki hodi v temi, gleda veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence zasije luč. Bogato daruješ radost, veliko delaš veselje; ljudje se vesele pred tabo, kakor se vesele ob žetvi, kakor se radujejo, ko se deli plen« (9,1-2). Nekaj stoletij pred rojstvom Jezusa Kristusa Izaija oznani Izraelcem, ki jih zadevajo velike preizkušnje, veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Božič je tak praznik. Ni toliko pomembno zunanje veselje zaradi darov, ki smo jih prejeli od svojih bližnjih in prijateljev, mnogo bolj pomembno je veselje v srcu, veselje, ki ga daje Duh, ki prebiva v nas, če smo čistega in preprostega srca.
   Evangelist Luka (2,1-14) izraža to veselje, ki se je udejanjilo v Detetu iz Betlehema. Kdo ne bi bil vesel ob zavesti, da se je za nas vse učlovečil Bog, da bi nas izpeljal iz sužnosti greha v svobodo Božjih otrok. To je neizmeren vir veselja pa tudi ponižnega čaščenja in slavljenja veličine učlovečenega Boga. Verjetno je v nas še mnogo duha betlehemskih prebivalcev, ki ne sprejmejo uboge družine, ki ne prinaša zlata, a prinaša neskončno bogastvo odrešenja in večnega življenja. Na to sveto noč prosimo Boga, da nam da preprosto srce betlehemskih pastirjev, da bomo v sočloveku spoznali podobo Boga, sprejeli na zunaj umazanega reveža kot svojega brata in gradili kraljestvo miru, resnice in pravice. Tako se bo mogel Jezus roditi v naših srcih in nam prinesti radost, ljubezen in mir.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

NEDELJA SVETE DRUŽINE
 
Deček Jezus v templju
   Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Lk 2,41-52
 
DRUŽINA JE GRADITELJICA ODNOSOV
   Družina je osnovna, temeljna celica človeške družbe, kjer se oče in mati vzajemno trudita pri vzgoji otrok. Je kraj sožitja staršev in otrok. V družini se otrok prvič sreča s svetom okoli sebe, občuti odnos do matere, očeta, bratov in sester, v kolikor jih ima, ter dedkov in babic. Z manjšanjem družine, ko gre mlada družina na svoje, pogosto največ izgubi otrok, saj so odnosi z babico in dedkom skoraj tako pomembni kot odnosi s starši. Še mnogo huje je, ko se družina razide in ostane ali sama mati ali sam oče z otrokom. V tem primeru otroku manjka očetova ali materina ljubezen, saj le-te nikoli ne more nadomestiti mama oziroma oče. V zadnjem času smo bili priča poizkusu znižanja pomena prave družine s strani naše zakonodaje, kar na srečo ni uspelo. Marsikdo se čudi, da to, kar je naravno, ni več sprejeto kot nekaj svetega. Naravni zakoni – in človeško življenje po naravni poti nastane po sodelovanju moškega in ženske – so osnovne zakonitosti, ki jih moramo upoštevati, če hočemo ohraniti človeško dostojanstvo. Zato upoštevajmo zgled Svete Družine, ki je družinam tudi v kriznih časih kazala način, kako ohraniti družino kot temeljno skupnost, ki nudi novim generacijam dom in varnost. Vse, kar prejmemo v družini, predstavlja temelj, na katerem človek gradi svojo identiteto, pozitivni ali pa negativni odnos do svojega življenja.
   Življenje je osnovna vrednota, zato vsako rojstvo najprej spremeni starše in nato druge člane družine. Ob nebogljenem otroku postanemo mehki in predvsem hvaležni, da Bog nad človekom ne obupa. Bog se vedno veseli vsakega življenja in ga obsipava s svojimi mnogoterimi dobrotami. Kot je Ana molila za Samuela (prim. 1 Sam 1,24-28), smo starši dolžni moliti za svoje otroke in jih priporočati v Božje varstvo ter njegov blagoslov. Mi vzgajamo, toda brez Božje pomoči bo naše delo pogosto jalovo. Bog želi, da se njegova ljubezen po starših preliva na otroke.
   Apostol Janez je v času svojega življenja z Jezusom in kasneje v videnjih doživel, da je ljubezen osnovni zakon življenja. To nam razodeva v svojem prvem pismu (3,1-2.21-24), kjer znova priporoča, da se ljubimo med seboj. Kjer je prava, nesebična, čista ljubezen, tam je vedno zraven Bog, ki daje svoj blagoslov. Najlepše se to vidi v družini, kjer starši razdajajo svoje življenje otrokom in za svojo ljubezen nič ne zahtevajo. Zato je prav, da staršem izkažemo svojo hvaležnost.
   Evangeljski odlomek po Luku (2,41-52) nam pokaže, kako naj ravnamo, ko pride kriza v družini. To je še najbolj vidno v najstniških letih, ko se otroci počasi trgajo od družine in ubirajo svojo pot v življenje. Mnogi nočejo več v cerkev, niti nočejo poslušati nasvetov staršev. Morda se sprašujemo, kaj smo naredili narobe, zakaj je naenkrat vse drugače? Tudi Marija je rekla Jezusu: »Otrok, zakaj si nama to storil?« Najbolj mirni bomo, če se bomo zanesli na Boga, ki nam želi pomagati tudi v takih trenutkih, ko smo nemočni, ko se nam zdi, da gre vse narobe. Seveda ne bomo držali križem rok, ampak bomo prosili za modrost, da bi prav ravnali v času težav. Starši si želimo, da bi naši otroci postali dobri in pošteni ljudje. Dvanajstletni Jezus nas uči, da smo vsi Božji dar in je naša naloga, da iščemo Božjo voljo in jo izpolnimo. Prosimo Gospoda, da nam pri tem pomaga.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

GOSPODOVO RAZGLAŠENJE

Obisk modrih
   Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku:
In ti, Betlehem, dežela Judova,
nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji;
iz tebe bo namreč prišel vodnik,
ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«
Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, ko se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. 10 Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo. Mt 2,1-12
 
 
SPOZNAJMO ZNAMENJA ČASA
   Bog se razodeva vsem ljudem. To je sporočilo praznika Gospodovega razglašenja. Praznik zaznamujejo modri z vzhoda, ki predstavljajo nejudovske narode. Po vsej verjetnosti so bili astronomi, ki so v nenavadnem nebesnem pojavu prepoznali znamenje časa. Zasledujejo svetlo zvezdo, ki je lahko bila komet, konjunkcija Saturna in Jupitra ali celo supernova. V želji, biti navzoči pri velikem dogodku, gredo na tisočkilometrsko/dolgo pot skozi puščavo. Smer jim nakaže prerokba preroka Izaija, ki govori o rojstvu velikega kralja, ki ga je Bog obljubil ne le za Jude ampak za vse narode. Modri ponesejo veselo sporočilo svojim narodom. Odprti za razodetje Boga gredo na pot oznanila velikega dogodka. Tudi kristjani našega časa, če smo odprti za Boga, moramo veliko novico sporočiti vsem ljudem. Med nami je velika Luč, ne tavajmo v temi. Razodela se nam je Ljubezen, zato ne ždimo v temi sovraštva, upora, revolucije …, ampak se predajmo ljubezni, ki nam jo ponuja Gospod.
   Prerok Izaija (60,1-6) je napovedal, da bo v temo posvetila luč. Takole pravi: »Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj. Kajti glej, tema pokriva zemljo in megla ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj. Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje.« To je tudi nagovor za nas, da premagamo temo svoje sebičnosti, brezbrižnosti in življenja mimo Boga. Ozrimo se iz doline svojih strasti in zagledanosti vase v zvezdo, ki prinaša upanje in novo življenje v Bogu.
   Apostol Pavel piše Efežanom (3,2-3.5-6), da so pogani prav tako soudeleženi pri odrešenju. Odrešenik je prišel za vse človeštvo, za vse ljudi dobre volje. Vsak izmed nas se sam odloča o tem ali se bo odprl za Gospodovo delovanje ali pa bo ostal v svoji samozadostnosti.
   Evangelij po Mateju (2,1-12) nam spregovori o obisku modrih pri Jezusu. Modri čutijo notranjo potrebo, da najdejo Jezusa, zato jim tisočkilometrska/dolga pot ni velika ovira. O Jezusu se pozanimajo pri duhovnikih judovske dežele, ki poznajo prerokbe, vendar so zelo zadržani glede tega. Povprašajo tudi kralja Heroda, ki pa z vero nima nič skupnega, ampak mu je pomembno samo vladati in tlačiti ljudstvo. Novorojeni kralj ga zanima, ker zanj to pomeni konkurenco in posledično izgubo oblasti. Njegova drža je morilska. Znebiti se ga je treba, da bo mogel vladati in izkoriščati ljudstvo še naprej. Podobno je z nami. Lahko zavzamemo držo modrih, ki vidijo znamenje časa in pomembnost dogodka tukaj in zdaj. Jezus je med nami tukaj in zdaj, zato je naša naloga, da oznanimo njegovo kraljestvo ljubezni, miru in resnice. Ne ohranimo svoje vere zase, ampak jo delimo z vsakomur, ki je odprt za Boga. Ne bodimo podobni judovskim učenjakom oziroma duhovnikom, ki ne vidijo čez svoj plot in ne verjamejo, da bi se kaj tako veličastnega moglo zgoditi. Prav tako ne zavzemimo drže kralja Heroda, ki »ubija« vse, ki se mu postavijo na pot. Herodov svet je svet nizkotnih strasti, podlosti, boja za oblast, nadutosti, samovšečnosti, svet, ki je podoben današnjemu, v katerega se radi zatekamo. Jezus nas odrešuje takšnega sveta. Kot modri tudi mi spoznajmo znamenje časa, luč ki nam prinaša odrešitev. Ne nasedajmo sodobnim odrešenikom, ki vodijo v pogubo.
   Prosimo za vse, ki še ne poznajo Jezusa, za tiste, ki iščejo smisel življenja, in tudi za vse nas, da bi pozorno sledili znamenjem, s katerimi nas Bog sam želi približati sebi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

JEZUSOV KRST

Jezusov krst
    Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.
    Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Lk 3,15-16.21-22


KRST V SVETEM DUHU
   Nedelja Jezusove krsta nas spominja na naš krst. Janez Krstnik krščuje v reki Jordan. Ljudstvo posluša njegovo oznanilo in se daje krstiti. Janez krščuje zgolj z vodo, a napoveduje, da pride tisti, ki bo krščeval s Svetim Duhom in ognjem. S seboj prinaša Božje kraljestvo, zato je nujno potrebno, da spremenimo svoje življenje in ga uravnamo po Jezusovem nauku. Krst nima posebnega pomena, če ne živimo iz vrelcev tega zakramenta. Krst je dejanje ponižnosti in spokorne odprtosti za Božjo milost. V moči krsta prejmemo Božje otroštvo in poslanstvo pričevanja za Božje kraljestvo. Krščeni smo bili v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Postali smo nov človek in prejeli poslanstvo duhovnika, preroka in kralja. Ali živimo iz tega bogastva tudi danes? Poslanstvo, ki smo ga prejeli ne more izvršiti kdo drug, saj je to moje oziroma naše poslanstvo. Sami tega ne zmoremo. Zato se odprimo Božji milosti in Svetemu Duhu, da prejmemo moč za pričevanje v našem času.
   Prerok Izaija (40,1-5.9-11) nam govori o času Božjega obiskanja, ko se je Bog ozrl na svoje ljudstvo in mu obudil rešitev. To je veselo sporočilo za vse nas: Bog hoče ostati med nami, on svojo obljubo vedno izpolni. Na nas je, ali bomo ponujeno pomoč sprejeli ali pa ne. Pomembno je, da spremenimo svoje napačno mišljenje in sprejmemo Gospoda za odrešenika. Gospod prihaja z močjo, vendar hkrati z ljubeznijo do vsega ustvarjenega, še posebej do nas ljudi, ki nas je ustvaril po svoji podobi in nas odrešil na križu. Dal nam je vrelec krstne vode, ki nas očiščuje, in se usmiljeno sklanja k nam in nam odpušča grehe.
   Apostol Pavel svojemu prijatelju Titu (2,11-14) odkriva, kaj se je zgodilo z Božjim prihodom na Zemljo. Takole pravi: »Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem veku.« Odpovedati se je treba vsemu, kar je povezano z grehom, in postati nov človek, ki bo živel po načelu ljubezni in bo vnet za dobra dela.
   V evangeliju po Luku (3,15-16.21-22)spregovori Janez Krstnik, ki se je jasno zavedal, kakšna je njegova vloga in kaj mora narediti, ko nastopi večji od njega.On je krščeval z vodo, z Jezusom pa nastopi novo obdobje, krst s Svetim Duhom in ognjem. Jezus, ki je bil brez greha se ni obotavljal vstopiti v vrste grešnikov, da bi nas odrešil. To je bil tudi razlog, da se je dal krstiti Janezu Krstniku. Postal je glasnik Božjega usmiljenja do vseh bratov in sester, se posebej do najbolj ubogih in najmanjših. Ozdravljal je tiste, ki so bili v svoji notranjosti zlomljeni, iskal je tiste, ki so bili izgubljeni. V očeh takratne svetne in duhovne oblasti je veljal za zdraharja, a nebeški Oče ga je ljubil, ker je izvrševal svoje poslanstvo.
   Kaj pa nam pomeni krst? Verjetno se preveč ne zmenim zanj. Za marsikoga je to le običaj, ki se ga je treba držati. Verjetno večina ljudi niti ne ve, kdaj so bili krščeni. Ob velikih skrbeh za zemeljske dobrine in svoje tuzemsko življenje kar spregledamo, da smo pri krstu postali Božji otroci in da je to nekaj velikega. V nas prebiva Sveti Duh, ki nas spodbuja, da delamo dobra dela in slavimo Očeta, ki je v nebesih. Premalo se zavedamo, da je Božje kraljestvo v nas, saj Bog biva v naših srcih. Samo za kratek čas moramo utihniti, odložiti svoje skrbi in delo ter se predati Božji milosti in ognju njegove ljubezni, da nas prežari. Tako se bomo srečali z njim v svojem srcu. Naj nam Bog da moči, da bi zmogli narediti ta korak in se srečati z Najvišjim v svoji duši.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. NEDELJA MED LETOM

Svatba v galilejski Kani
   Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
Jn 2,1–11
 
  
BOG NAS IMA RAD
   Božja beseda te nedelje nam govori o Božji ljubezni do nas. Bog nas neizmerno ljubi, zato nam želi le najboljše. Za nas skrbi in nam daje milost, da ravnamo po načelih ljubezni. Vrhunec ljubezni v človeških očeh predstavlja poroka, ki združi dve ljubeči se bitji - moškega in žensko - v življenjsko skupnost ljubeče predanosti in brezpogojnega razdajanja drug drugemu. To je živa skupnost, kjer se rojeva novo življenje. Za to pa morata zakonca vedno skrbeti, da jima ne zmanjka vina ljubezni, ki oživlja zakon. Z zaupanjem v Božje delovanje in njegovo milost zmoremo iti čez marsikatero oviro, ki se pojavi v medsebojnih odnosih. Če Kristusu dovoliva, da je najin partner, in mu globoko zaupava, bo zakon zagotovo uspešen, poln ljubezni in milosti. Poskrbeti morava in se potruditi, da je najin zakon vedno živ, podprt s poslušanjem drug drugega, s prizanašanjem in vsakodnevnim odpuščanjem vseh slabosti, ki jih drug pri drugem opažava. V današnjem času težko priznamo čudež. Premalo pa se zavedamo, da je prav ljubezen največji čudež, ki ga ne moremo kupiti z denarjem, darili ali zaslugami. Kot je bila Jezusova spremenitev vode v vino nezaslužen dar, tudi mi sprejmimo ljubezen partnerja, otroka , prijatelja, sodelavca z naklonjenostjo in hvaležnostjo.  
   V prvem berilu (Iz 62,1–5) prerok za Boga uporabi kar dve podobi. Najprej je Bog ljudstvu Oče, ker je ljudstvo imenovano s podobo »hči«. Če hčer kdo zaničuje in trpinči, njen oče ne more »molčati« in »mirovati«. Ker se ji godi krivica, bo dosegel, da se vsem razkrije njena pravičnost. S tem bo njenega trpljenja konec in razkrilo se bo njeno »odrešenje«. Bogu torej ni vseeno, če krivičneži po krivici sramotijo in mučijo božje ljudstvo. Končna zmaga bo zmaga Boga. Odrešeno pravično ljudstvo bo zdaj kakor »krona« »v Gospodovi roki«. Z ljudstva odpadeta nalepki »Zapuščena«, »Osamljena«. Katero konkretno dobro ime bo dobilo ljudstvo? Prerok ga zapiše: »Omožena«. Tu prerok za Boga uporabi podobo »mož«. Imel bo »veselje« nad ljudstvom. In končno prerok Boga primerja še »mladeniču«, »graditelju« ter »ženinu«. Mladenič, ki se poroči, je graditelj življenja in se veseli svoje neveste. Tako Bog živi v neločljivi zvezi z ljudstvom, gradi pravično človeško življenje na zemlji in se veseli svojega ljudstva.
   Drugo berilo (1 Kor 2,4-11) to najglobljo povezanost med Bogom in njegovim ljudstvom razloži, prikaže z vlogo Svetega Duha v človeškem življenju. Eden in edini Sveti Duh daje človeškim množicam najrazličnejše duhovne darove, službe, pobude za dela, ki jih v sodelovanju z ljudmi opravlja on. »Vse v vseh.« Sveti Duh se posamezniku razodeva v korist drugih. V korist vseh daje posamezniku dar modre besede ali dar spoznanja, dar vere ali darove ozdravljanja, dar čudežnih moči, dar prerokovanja, dar duhov, dar raznovrstnih jezikov ali razlaganja jezikov.
   V evangeliju (Jn 2,1–11) pa to trdno povezanost med Bogom in ljudmi potrdi Jezusova prisotnost na svatbi v Kani. Bog privošči ljudem veselje. Jezus sam se ga udeleži skupaj s svojo materjo in učenci. Kakor tedaj so še danes na Bližnjem vzhodu in že na Balkanu svatbe zelo pomembne. Tudi revni ljudje za nekaj dni pozabijo na svojo revščino in trpljenje in se sprostijo v prisrčnem sobivanju. Nič presenetljivega ni, da jim je v Kani zmanjkalo vina. Božji Sin pa jim pomaga tudi v takšni stiski. Kakor ob drugih priložnostih v neznansko mučnih stiskah, tako tudi s prvim čudežem pri nič tragični stiski. Jezus ni nastopil moralistično, češ, da je bilo že dovolj zabave in naj hvaležno odidejo domov. Ne, storil je svoj prvi čudež ravno zato, da je podaljšal ubogim prisrčno skupno veselje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. NEDELJA MED LETOM
 
Jezus začne učiti
   Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili.
   Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:
Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost
in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.
   Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«  
Lk 4,14-21
 
 
 
OZNANJAJMO VESELO VEST ODREŠENJA
     Obhajamo nedeljo Svetega pisma. Krščanstvo temelji na razodetju: Bog se nam razodeva kot zgodovinsko bitje. Razodetje spoznavamo najprej po besedi, katere višek je učlovečenje Jezusa Kristusa. Prišel je k nam kot »meso in večnost«. Takšnega ga moramo sprejeti in mu dati odgovor, ki bo hrepenenje po večnem združenju z Bogom. Če je Bog z nami, nam nič Božjega in nič človeškega ne sme biti tuje. Po svojih močeh moramo biti delček mozaika v veliki umetnini Božjega kraljestva. Zato smo povabljeni k odgovornosti zase in za druge, da kot Jezusovi učenci prinašamo veselo vest o odrešenju, da se damo na razpolago za pomoč bratom in sestram, ki so v pomanjkanju ali kakršni koli drugi krizi. Tako bomo z Božjo pomočjo soustvarjali boljši in lepši svet.
   V prvem berilu (Neh 8,2–4a.5–6.8–10) nas preseneti bogoslužje Božje besede v Stari zavezi. Ezra je bil duhovnik in pismouk. Bral je pred ljudstvom, ki ga je v veliki duhovni žeji za to prosilo. V zboru ljudstva, ki mu je bral Ezra, so ljudje pozorno poslušali. Razumeli so. Na začetku branja so vsi vstali. Molili so tako, da je Ezra hvalil Gospoda, ljudstvo pa je odgovarjalo: »Amen! Amen!« (Tako bodi). S tem odgovorom so izrazili vero v Božje razodetje. Hkrati so s tem obljubili, da bodo uresničevali, kar prebrano besedilo od njih zahteva. Ljudje so od ganjenosti jokali. Sledila je vesela pogostitev. Del jedi so nesli tudi revnim. Zato je bil ta dan svet. Bili so občestvo žive vere. Ezra jih je opogumljal: »Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč.«
   V drugem berilu (1 Kor 12,12–31a) pa se pokaže živo krščansko občestvo, ki je zbrano v živem Kristusovem telesu. Vanj smo krščeni v enem Duhu. V njem smo vsi enaki. Vsak ima svojo posebno nalogo. Vsi pa smo poklicani k medsebojni solidarnosti. Solidarni naj bi bili v trpljenju, veselju, časti in hrepenenju po večjih milostnih darovih.
   Evangelij (Lk 4,14–21) nam predstavi kot zgled občestvo Jezusovih domačinov, ki se zbirajo v Božjo slavo. Jezus v svojem domačem kraju v shodnici zbranim vernim ljudem prebere čudovite Izaijeve besede, s katerimi je bil napovedan Mesija: »Gospodov duh je nad menoj, kajti Gospod me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti« (Lk 4,18). Nato Jezus jasno spregovori: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Jezusovi domačini strmijo nad prebranimi besedami in nad modrostjo svojega rojaka. Te preproste, a močne besede so pred mnogimi stoletji poročale o navzočnosti Boga v svetu in mnoge nagovarjale za služenje ubogim bratom in sestram. Te iste besede – polne Duha – me/nas še danes nagovarjajo, usmerjajo v bistvo krščanske vere. Ali sem z Gospodom? Kako me Gospod potrjuje in izziva s svojo Besedo? Kako oznanjam veselo novico o odrešenju svetu in vsakemu človeku, ki misli, da odrešenja ne potrebuje? Oznanjamo javno z besedo, včasih tudi z molkom, s tiho navzočnostjo. Pomembno je, da za to resnico pričujemo z veseljem. In prav tega veselja, ki prihaja iz globočine srca, nam velikokrat manjka. Zakaj? Ker smo zatopljeni v stvari in skrbi, da nam Duh ne more niti spregovoriti, kaj šele, da bi nas napolnil z veseljem.
     Prav vsak človek potrebuje besede spodbude, upanja in tolažbe, ki imajo svoj izvir v Božji Besedi, ki se je učlovečila med nami. Papež Janez XXIII. je izrekel pomenljive besede: »Prenova Cerkve bo prišla po ubogih.« Ali pustimo, da nas nagovorijo ubogi, ki so tudi danes med nami?


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. NEDELJA MED LETOM

Jezusa v Nazaretu zavrnejo
    In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.
Lk 4,21-30
 
 
VERA Z LJUBEZNIJO
   Božja beseda te nedelje nam želi povedati, da je ljubezen najpomembnejša v našem življenju. Ničesar ni, kar bi bilo večje od nje. Vse naše življenje, delo, mišljenje, predvsem pa odnosi morajo biti prežeti z ljubeznijo. Če nimamo ljubezni, pa če tudi se razdajamo, naša dejanja nimajo prave vrednosti. Pomemben je nagib: ali nekaj delamo zaradi tega, da bomo dosegli slavo in čast, ali pa delamo iz nesebične ljubezni do bližnjega. Če oznanjam Božjo besedo brez ljubezni do tistih, ki jim jo oznanjam, le-ta ne bo obrodila sadu. Oznanjati Božjo besedo pomeni deliti Kristusovo ljubezen človeštvu. Božja ljubezen se prenaša preko moje ljubezni in sprejme človeka takšnega, kot je, in prižiga iskrico v njegovem srcu ter ga notranje nagovarja in spreminja. Tudi Jezusa niso želeli prejeti v domačem kraju, ker zaradi njihovega pomanjkanja ljubezni in odprtosti za Boga ni »mogel« narediti nobenega čudeža.
   Apostol Pavel nam v 1. pismu Korinčanom (13,4-13) spregovori o veličini ljubezni. Takole pravi: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.« Vse, kar smo in kar imamo, pa naj bodo to lepe hiše, prestižni avtomobili, jahte, če nimamo ljubezni, nam nič ne koristi. Osreči nas lahko le pristna in iskrena ljubezen, ki v ospredje ne postavlja nas, ampak ljudi okrog nas. Ljubezni ni nikoli preveč. Ker nas Bog neizmerno ljubi, tudi mi ljubimo druge ljudi. Še posebej pomembno je to v našem župnijskem občestvu, kjer nas Bog kliče k medsebojni ljubezni. Če se ne bomo ljubili med seboj, bodo vsa naša dejanja prazna, brez prave vrednosti in veselja.
   V evangeliju po Luku (4,21-30) beremo o Jezusovi težavi v domačem kraju. Njegovi sokrajani imajo drugačno predstavo o Bogu, kot jo oznanja Jezus, ki govori o milosti in Božji ljubezni do slehernega človeka, ne glede na spol, narodnost … Da bi Bog ljubil Samarijane in druge poganske narode v njihovi soseščini, to pa je bilo zanje preveč. Razen tega pa je Jezus zanje bil samo tesarjev sin. Sicer so slišali, da dela velike čudeže, toda v domači vasi ni napravil nobenega. Pa vendar imajo domačini prednost! Zakaj ni storil nobenega čudeža v domačem kraju? Ker niso želeli verovati, da je Božji sin in so ga prezirali in celo hoteli umoriti. Jezus je Nazarečanom pokazal temne in senčne plati njihove ljubosumnosti in nevoščljivosti. Pokazal jim je, da so v globini svoje duše polni sovraštva in morilnih misli in da jim manjka ljubezni. Če ni ljubezni, lahko tudi vera v človeku razvija negativne nagibe, saj lahko vernik postane trmast, zagrizen in sovražen do drugače mislečih. Pomanjkanje ljubezni ima lahko zelo usodne posledice. Vera, ki deluje iz ljubezni, pa v človeku prebuja najbolj pozitivne plati njegove osebnosti.
   V letu vere še posebej prosimo Gospoda, da nam da dar ljubezni, na osnovi katerega bomo gradili občestvo z Gospodom in med seboj. Naše upanje naj bo v Bogu, ki nam daje moč, da bomo izpolnili priporočilo apostola Pavla: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. NEDELJA MED LETOM
 
Jezus pokliče prve učence
    Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru,  je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.
Lk 5,1-11
 
POŠLJI MENE
   Božja beseda 5. nedelje med letom nas vabi, da sledimo Božjemu klicu. Kako nas sledimo nekomu, ki ga ne poznamo? Največji problem je naša predstava o Bogu. Pogosto si ga predstavljamo kot strogega sodnika, pred katerim je najbolje zbežati in se nekam skriti. Vendar naš Bog ni tak. On nas ljubi in si želi sodelovanja z nami. Če nas ima nekdo rad, se ob njem dobro počutimo in si želimo biti čim več časa z njim. Bog nas kliče in vabi, da hodimo za njim. Nekatere kliče na pot duhovništva ali redovništva, nas vse pa, da smo priče veselega oznanila. Bog dela čudovite reči. Mnogi smo doživeli Božji dotik na lastni koži ali pa videli čudeže, ki jih dela v današnjem času. Naše poslanstvo je, da veselo oznanjamo to, kar smo videli in slišali ali pa celo občutili.
   Mnogokrat se zaradi svoje nepopolnosti čutimo nesposobne za oznanjevanje. To se je zgodilo tudi preroku Izaiju (6,1-8), kajti ob videnju Božjega veličastva je zaznal svojo nepopolnost: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami …« Prerok je v tistem trenutku mislil, da bo pogubljen, ker je videl neskončno Božjo svetost in svojo grešnost. Kmalu pa je spoznal, da Bogu ni nič nemogoče. Bog lahko vsakogar očisti in prenovi s svojo milostjo. Tistega, ki ga izbere, pa usposobi za preroško službo, da oznanja njegova velika dela. Zato se mu odprimo in prisluhnimo njegovemu klicu.
   Apostol Pavel nam v 1. pismu Korinčanom (15,1-11) zagotavlja, da smo po trdnosti vere in življenju po evangeliju na poti rešitve. Evangelij je moralni kodeks za zdravo, smiselno življenje. Marsikdo se oddalji od njega in sprejme za vodilo »kreposti«, ki so v nasprotju z evangelijem. Tako postavi na vrh lestvice vse tisto, kar služi samo njemu in njegovemu napredku na družbeni lestvici. Zato nas Bog še posebej vabi, da oznanjamo evangelij resnice, ki nas varuje pred zablodami današnjega sveta.
   V evangeliju po Luku (5,1-11) beremo o čudežu, ki se zgodi na Jezusovo besedo. Peter kljub temu, da vso noč lovi ribe in nič ne ujame, na Jezusovo besedo znova odrine na globoko in ulovi neverjetno količino rib. Peter v svoji odprtosti za Boga čuti, da je Jezus Božji poslanec, vendar ob čudežu spozna, da je grešen človek, ki ni vreden Jezusove bližine. Jezus pa ga v odgovor pokliče za apostola. Podobno je z nami. Včasih se lahko še tako trudimo, pa ni pravega uspeha. Ko se odpremo Bogu, se stvari spremenijo. Tudi mi smo le grešni ljudje, kar lahko spoznamo šele ob stisku z Božjo svetostjo. Zaradi pomanjkanja odprtosti za Boga mnogi v sebi ne čutijo nobene grešnosti in kljub velikim napakam, ki jih delajo v svojem življenju, ne uvidijo, da je sploh kaj narobe. Če bi začutili Božjo bližino in Božjo svetlobo, potem bi v trenutku spoznali svojo grešnost in svojo temo in se iskreno pokesali.
   Jezus nas vabi, da odrinemo na globoko. Ni lahko zapustiti varne obale in se podati v negotovost globine. Toda to je mnogokrat pomembno. In Jezus ima razumevanje za to. Zato je Petru in nam vsem rekel: »Ne bojte se! Le pogumno odrinite na globoko in pred vami se bodo odprla nova obzorja, ki jih sedaj še ne slutite.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

1. POSTNA NEDELJA

Hudič skuša Jezusa  
    Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«
    Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol;  kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«
   Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa.
Lk 4,1-13
 
SPREMENIMO SVOJE ŽIVLJENJE
   V sredo smo začeli s štiridesetdnevnim postom. Postni čas postaja za mnoge zanimiv, saj so v svojem blagostanju spoznali, da nikamor ne vodi prekomerno uživanje hrane, pijače in drugih stvari. Postni čas je milostni čas, ko naredimo analizo življenja in spremenimo svojo držo do sebe, ljudi okoli sebe in Boga. Potrebno je, da se srečamo sami s seboj, kajti tako se bomo srečali tudi z drugimi ljudmi in Bogom. Postni čas nas vabi k poslušanju (branju) Božje besede, k spreobrnjenju, molitvi in bratski ljubezni. Posebno v letu vere spremenimo svojo smer in se naravnajmo v smeri nebeškega kraljestva, kamor nas vabi Jezus. Svoje manjše ali večje križe nosimo za njim in z njim, saj nas peljejo k pravemu cilju.
   Marsikdo se večkrat sprašuje, kje se neha njegova svoboda. Ljudje smo veliki egoisti, vendar si tega nočemo priznati. Vsi, ki so pri koritu, bi radi čim več načrpali iz proračuna ali iz podjetij, ni pa jim mar za delavce in ljudi, ki komaj preživijo. Najhujši tiran pa je vsakdo sam sebi, ko postane suženj svojih strasti. Postni čas je priložnost, da malo prevetrimo svoje življenje in naredimo nove korake k boljšim medsebojnim odnosom.
   Apostol Pavel je pisal Rimljanom (10,8-13), naj se ne izgovarjajo, da je Bog daleč. To je namenjeno tudi nam. Božja beseda nam je namreč zelo blizu, položena je v naše srce. Vera ne prihaja iz razuma, ampak iz srca, ki časti Boga in se zahvaljuje za velika Božja dela ljubezni. Zato velja tudi za nas: »Kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen.«
   V evangeliju po Luku (4, 1-13) beremo o preizkušnjah, ki jih je preživel Jezus med svojo pripravo na oznanjevanje vesele blagovesti. Če je bil Kristus izpostavljen hudemu duhu, moramo tudi mi računati s skušnjavami. Kako jih je Jezus premagal? S postom in molitvijo. Ti dve sredstvi sta najmočnejši za premagovanje skušnjav in za utrjevanje vere. Zato se trudimo za vsakdanjo molitev in zmernost v uporabi zemeljskih dobrin. »Človek ne živi samo od kruha!« Mi kristjani bi se morali zavedati, da ne živimo samo od kruha in materialnih stvari. Jezus nas spodbuja, da bi poskrbeli za svojo duhovno hrano. Srce in duša potrebujeta hrano za življenje. Duhovna hrana je v prvi vrsti Božja beseda zapisana v Svetem pismu. Polno živimo le, če se v ljubezni, razumevanju, dobroti in pozornosti razdajamo za druge. Ta postni čas se še posebej potrudimo z branjem Božje besede in uresničevanjem zapovedi ljubezni. Če bomo zmogli drobne odpovedi samim sebi in pozornosti do bližnjega, bomo doživeli notranje veselje in polnost življenja. Pri tem naj nam Bog pomaga in nas varuje v skušnjavah, ki nas odvračajo od dobrega in službe bližnjemu v ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. POSTNA NEDELJA

Jezusova spremenitev
    Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.
Lk 9,28-36
 
 
V VERI SE RAZODEVA BOG
   Vsi se zavedamo, da biti kristjan ni lahko poslanstvo. Okolje, v katerem živimo, je vse prej kot krščansko, zato smo vsi v veliki skušnjavi, da bi se obračali po vetru. To je Jezus dobro vedel, zato je nekaterim svojim učencem pred svojim trpljenjem dal priložnost, da so vsaj malo začutili, kakšna bo prava večnost. Nebesa obstajajo, ker nam tako govori tudi naše srce, vendar je pot do tja težka, a vredna truda. Naj bodo molitev, post in spokorna dela sredstva, ki nam bodo utrjevala pot h končnemu cilju, življenju z Jezusom v nebesih.
   Ko Bog izroča Abrahamu obljubljeno deželo, sklene z njim zavezo. Tako v 1. Mojzesovi knjigi (15,5–12.17–18) beremo o prvi sklenitvi zaveze med Bogom in Abrahamom po zelo starodavnem obredu. Enak obred je izpričan tudi pri drugih ljudstvih starega Vzhoda. Bistvena pri tem sta globok spanec in strah, ki sta znamenji skrivnosti in dogajanja. Abraham je veroval Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost. Veroval je! Čemu oziroma komu je veroval? Abraham je veroval Božji obljubi – veroval je, da bo Gospod izpolnil, kar mu je obljubil. Bog je v svoji dobroti neizmeren. Toliko je čudežev, ki se dogajajo vsak dan, a mi jih ne vidimo in zato dvomimo v Boga. Treba se je ustaviti in gledati velika Božja dela, podobno kot je Abraham v mirni noči, posejani z zvezdami, prepoznal Božjo navzočnost. Kdor se zna čuditi skladno urejenemu stvarstvu, je odprt za Boga in bo slej ko prej v svojem srcu občutil toploto Božje ljubezni.
   Apostol Pavel v pismu Filipljanom (3,17–4,1) postavi v luč vse človekovo bivanje, ki kaže svojo usmerjenost v prihodnost. Kdo je Kristusov učenec? Tisti, ki se ne boji križa in trpljenja. Zato je Pavel spodbujal Filipljane, naj ne posnemajo zgledov tistih, ki so sovražniki križa. Kdor hodi za Kristusom, pričakuje njegov prihod iz nebes, kjer je poveličan v Božji slavi. Nebesa so kraj, kjer bo naše ubogo telo prejelo podobo Kristusovega poveličanega telesa. Ustvarjeni svet bo odrešen. Nas bo dokončno pritegnil vanj, v to telesno zvezo med Bogom in stvarstvom v Jezusu Kristusu, ki v sebi uteleša zvezo med Bogom in človekom, nebesi in zemljo.
   Lukov evangelij v odlomku (9,28b–36), edini pove nekaj tudi o vsebini pogovora med Jezusom, Mojzesom in Elijem na gori, kjer se je Jezus spremenil in pokazal svoje veličastvo. Govorili so o Jezusovi smrti. Ta pa je v odrešenju sveta najpomembnejša. Pred očmi apostolov Jezus s svojim spremenjenjem pokaže, kar v resnici je. Oglasi se glas nebeškega Očeta, ki opozori na svojega izvoljenega Sina, razlaga Jezusovo smrt na križu kot dejanje odrešenja človeštva. Nanjo se nanaša vse, kar se dogaja. Apostoli na koncu spet vidijo samo Jezusa samega. V njem je vsa polnost skrivnosti: njegov odnos do celotne stare zaveze, njegov trajni odnos z Očetom in Svetim Duhom. Le-ta kot oblak obsenči tudi apostole, ki simbolizirajo prihodnjo Cerkev. Vse je vključeno v Kristusa. Njegovo spremenjenje na gori je razodetje navzočnosti troedinega Boga in vse odrešenjske zgodovine v Jezusovem telesu, vnaprej določenem za dramo smrti na križu. V tem telesu je zapečatena zaveza med Bogom in človekom.
   Vsi hrepenimo po raju. Nebesa nosimo v svojem srcu. Naj nam bo zgled Jezus, ki se je vračal k svojemu Očetu po poti trpljenja. Bog nam pomagaj, da bi zmogli iti vase in v globinah svojega srca srečati Boga, ki nas vabi na pot odrešenja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. POSTNA NEDELJA

Spreobrnjenje ali pogubljenje
   Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«
   In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«
Lk 13,1–9

BOG DAJE MILOST SPREOBRNJENJA
   V vsakdanjem življenju se srečujemo z različnimi oblikami trpljenja. V naravnih nesrečah umre veliko nedolžnih ljudi, mnogo mladih in starejših se sooča z neozdravljivo boleznijo, zato v ozadju vedno ostaja vprašanje, na katerega ne dobimo pravega odgovora: Kdo je kriv? Oni sami, njihovi predniki, zla usoda? Jezus z ene strani zavrača sleherno slepo sodbo, z druge strani pa vztraja pri prepričanju, da je prava nesreča v tem, da se ljudje nočejo spokoriti in zato zavračajo spreobrnjenje. Spreobrnjenje je temeljno sporočilo postnega časa. To pomeni, da je treba imeti pod nadzorom svoje življenje. Kdor redno spremlja samega sebe, hitro ugotovi, kdaj je s svojim življenjem še zadovoljen in kdaj ga začnejo vznemirjati različne stranpoti. Če si bomo vzeli čas zase in za Boga, bomo začutili v sebi ravnovesje in bodo naše besede in dejanja usmerjena v dobro nas in bližnjega.
   Mojzes je videl v puščavi grm, ki je gorel, a ni zgorel, piše v 2. Mojzesovi knjigi (3,1-8.13-15). To, da grm ni zgorel, je znamenje večnosti Boga, ki ni odvisna od ničesar na zemlji. To, da je bila prikazen oddaljena in je moral Mojzes vzeti pot pod noge, da je prišel do ognja, je znamenje našega odnosa do Boga. Ko se je Mojzes približal temu kraju, je zaslišal Božji glas: Bog ga je poklical v posebno službo. Tudi vsak človek je poklican, da prekorači to oddaljenost od Boga: najprej, da Boga sploh opazi, potem se mu zavestno korak za korakom približuje ter končno začuti Božjo bližino in zasliši njegov glas. Zato pogum: Bog nas je vse izbral in poklical; kogar Bog izbere in pokliče, ga tudi vodi in spremlja s svojo milostjo.
   V 1. pismu Korinčanom (10,1–6.10–12) apostol Pavel priporoča Korinčanom, naj se ne ponašajo s tem, da so postali kristjani, kajti to je šele prvi korak na poti. Z milostjo, ki jo daje Bog, je treba sodelovati. Zato pravi: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« Človek namreč lahko hitro izgubi svojo pokončnost in pade. Zato se bolj zanašajmo na Boga in na njegovo milost, kot pa na svojo voljo in sposobnosti.
   V evangeliju po Luku (13,1–9) nas Jezus pouči, naj ne obsojamo drugih, pač pa se spreobrnemo sami. Spreobrnjenje je ena najbolj pogosto izrečenih besed v postnem času, vendar ga je težko doseči. Eden izmed vzrokov za to je, da omejujemo ta proces in ne damo dovolj prostora Duhu, ki nas vedno kliče k temu. Spreobrnjenje je predvsem dar, ki se razodeva v odločitvah. Je izročitev našega srca Božjemu srcu. Pomeni prepustiti se popolnoma Bogu. To je težko, ker ne vemo, kako se bo ‚končala‘ ta avantura. Bog je nepredvidljiv in preseneča! Naj bo postni čas priložnost, da umiramo nekaterim stvarem, navadam, navezanostim. Še pomembneje je, da v moči vere vstajamo, ker bolj zaupamo Bogu ko sebi. On je potrpežljiv z nami, a odločitev za Božje-človeško avanturo je naša.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. POSTNA NEDELJA

Prilika o izgubljenem sinu
    In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
 Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Lk 15,11-32
  
 
LJUBEZEN ODPUŠČA
   Post se je prevesil v drugo polovico. Tudi Božja beseda nam vedno bolj kaže dobroto in ljubezen Boga. Če se poglobimo vanjo, vidimo kako je miselnost in življenje tega sveta daleč od Gospoda, ki je Pot, Resnica in Življenje. Sledimo temu, kar nam je dražje. Če sledimo miselnosti in dejanjem tega sveta, smo se odločili za pot, ki vodi proč od Boga. Mnogokrat smo podobni kateremu izmed dveh sinov, ki ubereta vsak svojo pot. Vsakdo izmed njiju misli da je to zanj najboljše. Ene poti so bolj vidne, druge bolj skrite in na videz dobre. Edino, kar šteje in nam omogoča spremembe, je ljubezen. S tem, da zmoremo pogum za spremembo, lahko postanemo nov in bolj srečen človek. Bog nas neskončno ljubi in nam neprestano odpušča naše slabosti in napake. Za to nam ponuja svojo milost, ki nam omogoča spreobrnjenje. Izgubljeni sin je pri sebi sklenil: »Vstal bom, šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me kot enega izmed svojih najemnikov.« To je milost, ki omogoča odpuščanje.
   Apostol Pavel pravi: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). Mar ni s temi preprostimi besedami izrečeno bistvo – definicija krščanstva? Mar ni prav to temelj mojega osebnega odnosa z Bogom: biti v Kristusu oziroma mu dovoliti, da po svojem Svetem Duhu v nas živi in dela? To je Božja ponudba – njegovo vabilo, ki je namenjeno nam osebno in terja naš osebni odgovor. Morda se v svojem srcu sprašujemo: »Pa saj ni nič narobe z menoj? Saj sem kar v redu: nikogar nisem ubil, ne kradem, nikomur nočem nič slabega … Zakaj bi se pa spreminjal?« Kako bomo odgovorili na ta vprašanja, ko bodo z vseh strani v nas butali valovi skušnjav, ko se bo v nas kopičila jeza, ko nam bo zmanjkovalo potrpežljivosti, ko naši bližnji ne bodo uresničili naših pričakovanj in nas bo popadlo malodušje? Naš odgovor se glasi nekako takole: »Priznam Gospod, potrebujem te. Brez tebe sem nemočen in sam res ne morem ničesar storiti.«
   Če se zopet vrnemo k evangeliju po Luku (15,11-32), ki govori o izgubljenem sinu. Ta prilika bi lahko nosila tudi naslov Prilika o dobrem Bogu. Od poslušalca zahteva odločitev: ali se bo veselil Božje dobrote ali pa bo ostal zakrknjen v svojem pravičništvu in zasmehoval spreobrnjene grešnike, ki jim ne privošči spreobrnjenja, sebe pa napuhnjeno hvali. Oče, ki je podoba Boga, pa se prisrčno veseli spreobrnjenega grešnika. Gre mu naproti. Iskreno se spravita. Potrpežljivo prenaša farizejske očitke starejšega sina. Jezus s to priliko razloži svojo ljubezen do grešnikov; pismouki in farizeji bi ga lahko razumeli, če bi hoteli. To je pravzaprav prilika o dveh izgubljenih sinovih. Mlajši zapade v najhujšo krizo, a spozna, da ni ravnal prav in se v globini srca spreobrne. Pri starejšem sinu pa je vse dvoumno. Prefinjeno je zapleten v zlo in sam tega za nobeno ceno ne prizna. Torej ni bil izgubljen samo mlajši, ki je vse zapravil, izgubljen je tudi ta, ki je vesten, priden, kajti nevoščljiv je zapravljivcu, da mu je vse odpuščeno. Mlajši sin obžaluje svoje grešno življenje in se sklene spraviti z očetom. Na dnu, kjer je človek brez moči, ga samo Bog še lahko reši. To je milostni trenutek, ko se človek želi celostno ločiti od svoje sebičnosti. Bogu se izroči z vsem bitjem. Za svoje grehe se želi pokoriti in škodo povrniti. Bog takemu človeku rad odpusti. Hude ovire pa mu postavlja farizejski človek, ki v svoji pravičniški drži o sebi previsoko misli in spreobrnjenemu ne privošči odpuščanja.
   Tudi mi smo včasih podobni starejšemu sinu in vidimo, kaj vse drugi narobe delajo, sami pa mislimo, da smo dobri in nimamo greha. S to priliko nam Jezus priporoča, naj se raje veselimo z Bogom, če se ljudje, ki jih nimamo radi, spreobračajo. Samo tako se bomo mogli spreobrniti tudi sami.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. POSTNA NEDELJA - TIHA

Grešna žena
 Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«
Jn 8,1-11

MILOST NAS SPREMINJA
    Današnja Božja beseda nam želi povedati, da je Bog vedno na naši strani. Ne glede na težo naših dejanj nas on ne obsoja. Je vedno na naši strani in nas sprejema kot svoje otroke tudi takrat, ko so nas drugi zavrgli ali smo se sami izključili iz skupnosti. Bog ne želi, da bi mi, njegovi otroci, trpeli. Pripravljen nam je vedno odpustiti in nam odpira prihodnost, v kateri bomo lahko živeli v vsej polnosti. Poklical nas je, da bi bili krona stvarstva, čeprav pogosto ravnamo v nasprotju z njegovo voljo. Neodgovorni smo, ko zlorabljamo in uničujemo okolje, ki nam ga je on dal,  ali ko delamo slabo sočloveku. Zato nas postni čas vabi k prenovi odnosov do samega sebe, do bližnjega in do Boga. Kdor hoče narediti sebi nekaj dobrega, si ne zatiska oči pred svojimi slabostmi, ampak gre pogumno naprej in se zanaša na Božje usmiljenje. Bog nam daje milostno pomoč, da spremenimo svoje življenje. Jezus nas vabi, da smo konkretno znamenje Božje ljubezni predvsem tam, kjer se ljudem dogajajo krivice, kjer je nesloga, sovraštvo in nezaupanje.
    Vsak dan srečamo veliko zagrenjenih ljudi, ki jim je življenje muka in ne vidijo smisla. Tem ljudem je treba z zgledom in načinom življenja pokazati, da ni vse tako brezupno, kot se dozdeva. Vedno se najde rešitev, saj Bog ni obupal nad nami. Tudi prerok Izaija (43,16-21) nas hrabri: »Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite?« (v. 18-19). Vedno se najde pot, ki nas popelje v lepšo prihodnost. Bog nam jo daje, ker želi, da bi bili mi srečni.
    Apostol Pavel je pisal Filipljanom (3,8-14), da je zaradi Kristusa zavrgel vse posvetno in ima vse za smeti. Jezus ga je tako očaral, da sedaj živi samo še za njega, ki je njegova moč, poslanstvo in cilj življenja. To lahko naredi Bog s človekom, ki je pripravljen dati sebe na razpolago. Bog ima samo nas. Z nami lahko odreši svet. Zato mu prisluhnimo in sprejmimo njegovo milost, da postanemo luč na poti skozi življenje.
    V evangeliju po Janezu (8,1-11) Jezus pove priliko o ženi, zasačeni v prešuštvu. Zakon veleva posuti to žensko s kamenjem. Ko hočejo preizkusiti Jezusa, da bi ga imeli za kaj tožiti – vedeli so namreč, da je Jezus dober in usmiljen – so ga vprašali: »Kaj pa ti praviš?« Jezus ne obsodi žene, ampak jim odgovori tako, da potrka na njihovo vest. »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Vedel je, da ni nihče popolnoma čist, še najmanj pa oni, ki se imajo za pravičnike. Vsi so drug za drugim odvrgli kamne in odšli. Pred edinim pravičnim si je niso upali obsoditi. Kolikokrat mi sodimo bližnjega na podlagi nekakšnih domnev. Naš greh nas ne zanima, ga ne vidimo, vidimo pa sleherni prestopek bližnjega. Pred Bogom, ki je milost in usmiljenje, bi tudi mi spoznali svoja slaba dejanja, misli in namere, če bi se vsaj malo odprli milosti. Jezus pravi: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in ne greši več!« Ob srečanju z Jezusom šele spoznamo vse, kar je v nas. Če bomo to spoznali, ne bomo več obsojali nikogar.
    Naj nam Bog pomaga, da se odpremo Božji milosti in namesto obsojanja pomagajmo bližnjemu, da najde pot upanja, ki klije v njegovem srcu. Tako bomo prenašalci milosti v svet, ki nas obdaja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

CVETNA NEDELJA

Mesijanski vhod v Jeruzalem
    Po teh besedah je šel v Jeruzalem. Ko pa je prišel blizu Betfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je odposlal dva izmed svojih učencev in rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama; ko prideta tja, bosta našla privezanega osliča, na katerega nikoli noben človek ni sédel. Odvežita ga in pripeljita! In če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ‚Gospod ga potrebuje.‘« Poslanca sta odšla in našla, kakor jima je bil povedal. Ko sta žrebe odvezovala, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta žrebe?« Onadva sta rekla: »Gospod ga potrebuje.« In pripeljala sta ga k Jezusu. In položili so na žrebe svoja oblačila in nanj posadili Jezusa. Ko pa je šel dalje, so na pot razgrinjali svoje plašče. In ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa čudovita dela, ki so jih videli. Klicali so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu; mir v nebesih
in slava na višavah!«
   Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učenik, posvári svoje učence!« Odgovoril jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«
LK 19,28-40


DARUJMO JEZUSU TRPLJENJE
    S cvetno nedeljo vstopamo v skrivnost velikega tedna, ki je vrhunec priprav na veliko noč. Simbolika cvetne nedelje prikazuje realnost človekovega tuzemskega življenja. Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem, ko ga pozdravljajo navdušene množice, ki ga zaradi vsega, kar so o njem slišali, hočejo postaviti za kralja. Jezus ne prijezdi na konju, ampak na oslu, ki je bil zaničevana žival, dobra le za revne ljudi. S tem je Jezus želel pokazati, da noče vladati v zemeljskem smislu, ampak služiti. Še več – podaja se v smrt, da bi lahko mi živeli. To je skregano z vsako zemeljsko logiko. Jezus namesto nasilja uporablja ljubezen, blagohotnost, sprejemanje vsakega človeka takšnega, kot je. Vsakdo je njegov brat in kot tak poklican v službo Božjega kraljestva. Kristus nas potrebuje, da bi v tem svetu gradili novi Jeruzalem, v katerem ne bi bil nihče več obsojen po krivem in bil pribit na križ; v katerem ne bi bilo nikoli več velikega petka, temveč samo še velika noč. Zato z veseljem in navdušenjem vstopimo v njegovo službo, saj je to za nas največja čast, da moremo in zmoremo služiti Bogu.
    Prerok Izaija (50,4-7) se je zavedal, da ga v preroški službi čaka tudi kakšna grenka izkušnja, kajti učenec mora v vsem posnemati svojega učitelja. Spev o trpečem služabniku prikaže vso dramatičnost trpljenja, a z zaupanjem v Božjo previdnost in njegovo pomoč je tudi trpljenje lažje, saj nam Bog sam pomaga nositi težo križa. Krepimo svojo vero, da v trenutkih trpljenja ne bomo sami, ampak bomo začutili Božjo bližino, njegovo tolažbo in pomoč.
    Apostol Pavel nas v svojem pismu Filipljanom (2,6-11) spodbuja, da posnemamo zgled Jezusa Kristusa: k nam je prišel kot Bog in človek, a se s tem ni hotel ponašati. Prevzel je podobo trpečega človeka in tako hotel biti blizu vsem, ki so odrinjeni na rob družbe, zapostavljeni in osamljeni. Kako pa mi posnemamo svojega Učitelja? Ali smo se zmožni skloniti k revežu in ga sprejeti za svojega brata? Morda smo pogosto le nemi gledalci, ki na primerni varnostni razdalji opazujemo trpečega človeka. Jezus nas spodbuja, da se osvobodimo svojega »ega« in se predamo služenju bližnjemu.
    Današnji evangelij, ki opisuje Jezusovo trpljenje po Luku (22,14-23,56), nam prikaže kruto resničnost, ki sledi cvetni nedelji. »Hozana!« se spremeni v »Križaj ga!«. Težko si predstavljamo tako velik preobrat ljudstva v Jeruzalemu. Priča smo delovanju velike hudobije, hujskanju ljudstva. Tudi danes se mnogi poslužujejo takih metod v imenu oblasti ljudstva. Morda tako lahko lažje razumemo ta veliki nesmisel, da se Jezusa hočejo znebiti kljub temu, da je naredil toliko dobrega. Zaradi hujskanja je trpelo in umrlo mnogo nedolžnih ljudi. To so dejanja zla. Jezus je umrl zaradi del zla, da bi nas odrešil tudi teh. Trpljenje je sodelovanje pri Jezusovem odrešenjskem delu. Čeprav je po eni strani prekletstvo, je po drugi strani blagoslov, saj ga je Jezus povzdignil v odrešenjsko delovanje. Če z Jezusom trpimo, nam Bog naklanja velike milosti. Zato ne godrnjajmo, če nas zadene preizkušnja, ampak se predajmo Jezusovi ljubeči roki, ki skrbi, da nam kljub vsemu ni pretežko.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

VELIKA NOČ

Prazen grob
    Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.  
Jn 20,1-9

 
VSTAL JE, ALELUJA!
   Velika noč je največji praznik, ker pomeni obhajanje skrivnosti Jezusovega vstajenja od mrtvih. To je dogodek, ki ni primerljiv z nobenim drugim dogodkom v zgodovini. Z Jezusovim vstajenjem se nam odpirajo nova obzorja, naša vera dobiva moč in peruti, kajti brez vstajenjskega dogodka bi bilo vse prazno, brez prave vsebine. Jezusovo vstajenje pa je najvišja, osrednja, temeljna resnica krščanske vere. Je bistveni del Jezusove velikonočne skrivnosti, ki je skrivnost njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Ali naša vera v Jezusovo vstajenje temelji na tem, da so Marija Magdalena in zatem apostola Peter in Janez videli prazen grob? Marija Magdalena je namreč prva odkrila, da je Jezusov grob prazen, a se ji je kmalu za tem prikazal Jezus. Prva je oznanjala resnico o Vstalem. Jezus jo je napolnil z veseljem in navdušenjem, ki ga ni mogla obdržati zase, ampak je pričevala zanj. Enako se je zgodilo apostolom. Kdor se osebno sreča z vstalim Jezusom, ne more skriti navdušenja. Jezus je vstal, zato se veselimo in iz vsega srca pojmo slavo Gospodu.
   Apostoli so z veseljem pričevali o Jezusovem življenju: o njegovem učenju in delovanju ter posebej o velikem dogodku njegove smrti in njegovega vstajenja. To je bila glavna vsebina prve kateheze. Apostol Peter, kot beremo v Apostolskih delih (10,37-43), navdušeno pričuje o Jezusu: »Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih.« Osebno srečanje z vstalim Jezusom apostole tako prevzame, da tudi za ceno svojega življenja oznanjajo to, kar jim je bilo razodeto. To je tudi drža slehernega kristjana, ki se resnično sreča z Gospodom.
   Kristjane drži pokonci vera v vstajenje. Apostol Pavel v pismu Kološanom (3,1-4) bodri kristjane: »Če ste vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj.« S Kristusom namreč umira stari človek in z njim vstaja novi, poveličani človek. Zato se moramo ozirati za tem, kar je zgoraj, kjer je Kristus. Pustimo zemeljske skrbi in se z zaupanjem obrnimo k Bogu, ki je naš končni cilj.
   V evangeliju po Janezu (20,1-9) je prikazan dogodek Jezusovega vstajenja. Za apostole je bilo vstajenje od mrtvih veliko presenečenje. Peter in Janez nista mogla verjeti Magdaleni, zato sta tekla h grobu in se sama prepričala. Videla sta le ostanke, povoje in prtič. Za Janeza je bilo dovolj, da je lahko veroval. Vera v Jezusovo vstajenje ne temelji na praznem grobu, ampak na živem srečevanju z Vstalim, torej na njegovih prikazovanjih. Vseeno pa je bil prazen grob za te, ki so ga presenečeni videli, veliko znamenje. Toda kmalu zatem so bili deležni tudi živega srečanja z Vstalim. Iz teh srečanj žari ljubezen vstalega in poveličanega Jezusa do ljudi in ljubezen ljudi do Jezusa. V moči ljubezni med Vstalim in njimi so apostoli spremenili svoje življenje. Postali so sposobni za naloge, ki jih brez pomoči Vstalega nikoli ne bi mogli izvršiti.
   Zato tudi mi z ljubeznijo sprejmimo vstalega Kristusa in ljudi, ki jih po nas želi pripeljati k sebi. Potem bomo tudi mi »priče Jezusovega vstajenja«. Čeprav ga še ne bomo videli z očmi, ga bomo čutili in videli s srcem. Veselimo in radujmo se, kajti Gospod je vstal. Aleluja!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.